Trening v Bohinju kamor ne sežejo radovedni pogledi turistov...
|
|
| Do
odhoda le še mesec dni... |
1-Oct-2000
NEZNANK NE OSTAJA VELIKO
Na isto pot se odpravljata še dve odpravi Le malo pred odhodom na
prečenje Antarktike končuješ knjigo Najvišji vrhovi celin. Bomo v
njej lahko prebirali tudi o tej odpravi?
Klemenc: To knjigo ustvarjam že
3 do 4 leta. Pisanje zame je žal bolj mukotrpno, tako da sem do sedaj
napisal 90 strani, s katerimi pa zaradi mojega suhoparnega načina
pisanja na Mladinski knjigi niso bili preveč zadovoljni, zato jih
bo potrebno še predelati za objavo. Pred odhodom na prečenje Antarktike
pripravljam še fotografije. Z Mladinsko knjigo naj bi med moj prečenjem
knjigo o najvišjih vrhovih celin že pripravili, po mojem prihodu naj
bi dodali še Antarktiko. Do poletja to knjigo že lahko pričakujemo
na knjižnih policah.
Kaj mesec pred tvojim odhodom ostaja še nerazrešenega?
Klemenc: Kar se tiče stvari, ki
so odvisne od mene, so že v precejšnji meri pripravljene, neznank
je zelo malo. Narediti mi morajo samo še vlečne drogove iz titanovih
cevi za sanke, čevlji so na poti, blago za šotore je že prišlo, samo
še v Induplatih mi jih morajo še sešiti. Kar se obleke tiče, imam
več ali manj že staro, preizkušeno. Nekaj novih oblačil mi izdelujejo
v Dumu, kupit si moram le še novo vetrovko. Spalna vrečo, stvari za
kuhanje pa že imam.
Hrano boš moral, glede na to, da te bodo le enkrat dodatno oskrbeli
na južnem tečaju, vleči s sabo že od začetka. Koliko hrane pa si predvidel
za trimesečno odpravo?
Klemenc: Hrana je najtežji in
največji del prtljage. Tehta 100 kilogramov. Poslali so mi jo iz Francije.
Za vsak dan so mi pripravili 1 kilogram hrane. Pvih 70 kg bom peljal
že na štartu s seboj, preostalih 30 kg in gorivo pa naj bi mi pripeljali
v začetku januarja na južni tečaj, od koder bi nadaljeval pot do baze
McMurdo. Hrano lahko razdelim na jutranji in večerni obrok in tiste
manjše obroke, ki jih jem med potjo. Večerni obrok je pripravljena
in zmleta hrana z dodatkom maščob, tako da so kalorije v teh obrokih
na maščobni osnovi, seveda zdravih holesterolih. Jutranje malice bodo
podobna hrana, kot jo jem že vrsto let za športne zajtrke - muesliji
in otrobi. Za malice med potjo bom jedel visoko kalorično hrano, predvsem
čokolade. Za vsak dan si bom hrano zapakiral v paket, zraven bom dodal
še čaje. Dr. Marjan Meško mi bo poleg hrane pripravil še paket zdravil,
mineralov in vitaminov.
Si za pripravo hrane sodeloval tudi s kakšnim dietologom, da se bo
lahko telo na naporni poti pravilno regeneriralo?
Klemenc: To zadevo sem zelo poenostavil.
Domenil sem se z Francozom Arnaudom Tortelom, ki je sam arktični popotnik
in res obvlada vse, kar je povezano s prehrano na takih odpravah.
Pripravil je hrano že za več odprav, tudi Alainu Hobertu, ki je dve
leti nazaj kot prvi s sopotnikom prehodil in prejadral 3850 kilometrov
dolgo pot čez Antarktiko, na katero se podajam sam. Ta hrana je njemu
ustrezala, tako da sem mu glede tega prepustil vse podrobnosti. Menim,
da je preizkušen recept najbolj vreden zaupanja. Nimam časa, da bi
se poglabljal še v hrano, pri nas pa tudi še nimamo tovrstnega strokovnjaka,
ki bi se bil sposoben tega lotiti.
Kako pa boš uredil napajanje z energijo?
Klemenc: Glede tega se moram še
odločiti. Težave imam z nakupom litijevega akumulatorja, ampak tudi
to se bo rešilo. Pravijo, da je največji delež pri odpravi zbiranje
sponzorskih sredstev.
Klemenc: Sama odprava naj bi bila
mačji zalogaj v primerjavi s tem. To drži?
Tudi sam imam velike težave pri zbiranju sponzorskih sredstev, kar
človeku jemlje preveč energije in časa. Ker sem optimist, upam in
vem, čeprav je do odhoda manj kot mesec dni, da se bo to vse razrešilo,
saj se drugače tudi ne bi lotil te odprave. Zanimivo prigodo imam
s sponzorji iz leta 1997, ko smo bili na najvišjem vrhu Antarktike,
potem pa smo za sponzorje splezali še nekaj vrhov v okolici. Po plezanju
sem za svojega sponzorja posnel cel film s tem, kako se pingvini igrajo
s sponzorskimi izdelki. Ko sem se vrnil nazaj, je bila obljuba pozabljena
in mi niso nakazali sponzorskih sredstev. Prisiljen sem bil plačati
celo odpravo iz lastnega žepa, to je bilo 20.000 dolarjev Upam, da
se mi tokrat ne bo zgodilo podobno. Leta 1997 sem moral založiti denar,
ki sem ga prihranil za nov avto. Še zdaj se vozim s svojim 10 let
starim avtom, ki mi bo ostal, najverjetneje, še dolgo po odpravi na
Antarktiko.
Je pot, na katero se boš podal znana že do potankosti?
Klemenc: Sedaj je že znana. Z
letalom se bom iz Cape Towna pripeljal v bazo agencije Adventure Network,
imenovano Blue One. Ta leži 7 do 8 stopinj vzhodno od Grenwicha, blizu
obale Antarktike. Do obale nas bodo z majhnim letalom popeljali prav
na obalo Antarktike, kjer bo štart odprave. Do južnega tečaja bom
nato stalno sledil vzporedniku Grenwicha na 90. stopinji. To del je
dolg približno 2400 kilometrov, za kar bom potreboval 65 dni.
Prvih 400 km bo najtežjih, saj bodo sanke težke še 140 kg. Po 30 dneh
bodo 30 kilogramov lažje zaradi pojedene hrane. Takrat pa pridem že
na antarktični plato, ki se vleče na višini 3000 metrov. Pot bo šla
malo gor, malo dol, v glavnem pa naravnost. Prvih 400 kilometrov se
bom moral tako dvigniti vse od morja do nadmorske višine 3000 metrov.
Na tečaju, kjer računam, da bom približno 10. januarja, seveda, če
bo z opremo in mano vse v najlepšem redu, če bom imel vsaj še malo
volje, se bom na novo oskrbel s hrano. Upam, da bom le lahko zbral
dovolj denarja, da bom lahko 50 kg dodatne oskrbe, ki jo bom potreboval
za nadaljevanje poti, plačal.
Pot me bo potem vodila proti bazi McMurdo, do koder je še 1450 km
oziroma 35 dni hoda. Vmes me čaka veriga transantarkričnih gora. Le-te
bom prečil bo ledeniku Exenheiberg, do baze Mcmurdo pa me čaka še
Rossova ledena plošča.
Kateri deli Antarktike bodo dopuščali jadranje s padali?
Klemenc: V poštev pride le arktična
plošča po prvih 400 kilometrih in potem do ledenika Exelheiberg in
pa Rossova ledena plošča, čeprav tam že niso vetrovi več tako idealni,
ampak še dobri za jadranje s padali.
Že veš, ali bo na isto pot ob istem času odšel še kdo od arktičnih
popotnikov?
Klemenc: Na mojo srečo se na mojo
pot odpravljata še dve odpravi z dvema članoma. Dva Nizozemca in dve
ženski, ki naj bi kot prvi sami prečili Antarktiko. To sta Norvežanka
Liv Arnsen in Ann Bankroft iz ZDA. Obe sta že izkušeni arktični popotnici
in raziskovalki, saj sta bili že na južnem in severnem tečaju. Liv
Arnsen je bila na obeh tečajih celo sama, Ann pa na enem sama, na
drugem pa v družbi še nega polarnega popotnika. Štartati ne bomo mogli
ravno veliko narazen, ker se vsem zaradi 100-dnevne poti na drugo
stran Antarktike na začetku mudi.
Menim, da vsi skupaj odhajamo 1. novembra iz Cape Towna, potem pa
bomo še dan ali dva skupaj pripravljali opremo. Kasneje pa ne bomo
hodili več skupaj, saj bo imel vsak svoj ritem hoje ne vem, kdo bo
hitrejši. Vsi ostali popotniki imajo, kar se jadranja tiče, več izkušenj
kot jaz. Letos so se dolgo pripravljali na Grenlandiji, jaz pa le
en dan na ledeniku v Franciji, drugače pa v Bohinju na okoliških travnikih
in na jezeru. Takšnih dvomesečnih priprav na Grenlandiji si nisem
mogel privoščiti, saj še ne vem, če bom lahko finančno izpeljal odpravo.
Moja prednost pa je ta, da bom lahko na istih smučeh jadral stoje
in sede, česar pa drugi nimajo. Jadrali bodo lahko le v pol sedečem
položaju s podobnim pasom, kot je plezalni - z njim si razbremeniš
roke. Sam pa bom dlje časa lahko izkoriščal dober veter, ne samo 24
ur, temveč celo 30 ur.
O nadaljevanju priprav lahko več izveste v kratkem na teh straneh...
Preberite si več o kondicijski in psihični pripravi:
> Kar
si si izbral od opreme to imaš
Virtualna aklimatizacija na Severnem tečaju
> Nadaljevanje na naslednjih straneh
. |
|
