Prejmite brezplačno kratke novice direktno
z
Antarktike na gsm ali e-mail:
|
|
J. Tečaj |
>Stane Klemenc
|
Vsa
zemlja je bila južneje
Srednja temperatura je
bila -25*C, kar je dolgoletno
aprilsko povprečje, najnižja je bila -29*C. Med hojo ni bilo
težko prenašati mraza, teže je bilo zvečer, ko se je bilo treba
ustaviti, postaviti šotore in topiti sneg za kuho. Ob teh bolj
mirujočih opravilih nobena obleka ni bila dovolj topla. Meni
je bilo najteže zjutraj, ko se je bilo treba odločno spraviti
iz tople spalne vreče v nov pohodni dan.
Vreme je bilo večji del odprave
oblačno, večkrat z rahlim sneženjem in ne premočnimi vetrovi.
Dan in pol pa smo imeli čudovito sončno vreme, tako da se nam
je pokazala arktična pokrajina v nepričakovani lepoti.Nikjer
drugod na Zemlji nisem naletel na podobno ali primerljivo pokrajino.
Zamrznjeno Arktično morje me je ob nizki polarni svetlobi navduševalo
vsak trenutek posebej. Nešteti grebeni naritega ledu kažejo
neizmerno moč mrzlega vetra in morskega valovanja , ki lomita
in drobita ogromno ledeno ploščo, marsikje podobno manjšim ravninam,
ujetim v kamnite ograde na naših kraških poljih in vrtačah.
Med njimi so razpoke in kanali, kot reke ali omrežje namakalnega
sistema. Povsod pa je neizmerna, kot nikjer drugod na Zemlji,
snežnobleščeča belina.
Na začetku petega dne smo bili 23km
oddaljeni od tečaja. Prve štiri dni smo prehodili 80km, že izkušeni
polarni pohodniki so ugotavljali, da napredujemo hitro. Naša
velika prednost je bila v maloštevilni ekipi, ki je bila izjemno
usklajena, ne glede na to, od kod kdo prihaja. Enak pogled na
šport in način življenja sta nas neverjetno zbližala. Trije,
oba Francoza in jaz, smo prvič smučali na Severni tečaj, drugače
vsi izkušeni alpinisti, Norvežan je bil še do pred kratkim poklicni
potaljač v Norveškem morju. Jaz in trije vodniki smo bili za
pospešeno varianto pohoda na tečaj, da bi imeli tam dva dneva
na voljo, oziroma v rezervi, če bi se na poti kaj zapletlo.
Vedel pa sem tudi za skrito Borgejevo željo, da doseže tečaj
na isti datum kot pred štirimi leti, ko je bilo za njim 960km
hoje do istega cilja kot sedaj. Tako sva zadnji predvideni dan
za doseganje cilja izmenično spodbujala in z drobnimi zvijačicami
podaljševala naš pohod, dokler ob sedmih zvečer po desetih urah
naporne hoje nismo dosegli nasevernejše točke naše Zemlje -
Severni tečaj na 90. stopinji. Točno lego Tečaja smo ugotovili
z dvema GPSoma, napravo za satelitsko navigacijo.
Vsa Zemlja je bila v tem trenutku
južneje od našega stojišča. Šotore smo postavili točno
okoli tistega dne izmerjenega tečaja v vseh časovnih območjih,
ki sem jih obhodilv eni minuti. Sosednji šotor je že stal na
poldnevniku 180*, približno v območju Nove Zelandije, kjer je
mednarodna datumska meja in dvanajsturna časovna razlika. Tako
sem zaključil svojo ekspedicijo na Severni pol, sedemnajsto
po vrsti in prvo brez plezalne opreme. Seveda pa sem na vseh
do sedaj imel s sabo fotoaparate in vse, kar sodi k temu poslu,
ki je hkrati moj konjiček in moje delo.
Ob vseh pohodnih naporih mi ni nikoli zmanjkalo moči za moje
profesionalno in hkrati najljubše delo, tako da sem ob vseh
priložnostih, mrazu in utrujenosti navkljub fotografiral okolje
in našo skupino.Fotoaparat sem zavil v puhovko na saneh, baterijo
sem večkrat nosil na toplem v hlačnem žepu. Tokrat sem uporabljal
Canon EOS 1N z dodatnim motorjem in akumulatorskim napajanjem.
Z enim akumulatorjem sem v teh izredno mrzlih razmerah poslikal
25 filmov Fuji Provia in Velvia.Večkrat sem aparat po več ur
nosil za vratom, kljub mrazu je deloval normalno.
|
|
|
|
|
