Pavle Kozjek in Urban Golob, oba izkušena alpinista sta si za letošnji cilj zadala severno steno južnega Huandoya. Pavle pozna steno zelo dobro že iz prejšnjih odprav, saj preko nje vodi prav njegova solo prvenstvena smer Inkovsko zlato (Oro del Inca, ED-). Tokrat se je v steno podal z soplezalcem Urbanom, ki je alpinističnemu svetu znan kot fotograf, glasbenik in predvsem dober alpinist. Vzpon sta planirala v hitrem alpskem slogu, v enem dnevu čez steno, nato bivak, praktično na samem vrhu gore. Že na začetku so se stvari zasukale daleč od pričakovanj, Urban je podlegel višinski bolezni, Pavle pa je nadaljeval z plezanjem na meji sprejemljivega. Več v spodnjih prispevkih neposredno iz Huaraza...

O Južni Ameriki in alpinizmu nasplošno si lahko ogledate v posnetkih intervjuja z obema plezalcema v Real A/V obliki, ki smo ga posneli pred odhodom...

Proti domu

Stena Huandoya je bila res skrajno težka in naporna: kar nekaj dni po vrnitvi iz stene Huandoya me je zanimal le počitek. Za konec naju je stari znanec in prijatelj Pocho (rad se podpiše kot Pocho de los Andes) povabil v manj poznano dolino Ulta pod Huascaranom. Eden od razlogov je bil tudi vrh Nevado Ulta, ki naj bi imel zelo zanimivo severno steno. No, gremo pogledat...
Pot nas je vodila skozi vasico Shilla pod mogočnim masivom Huascarana (6768 m). Precej drugače kot v Llanganucu: nobenih turistov, samo domačini s svojimi ovcami, kozami in prašiči. Krave se pasejo višje, na pašnikih v ledeniških dolinah. Kmalu zatem nas je doletel gumi defekt, zelo običajen dogodek na kamnitih gorskih cestah. Na srečo je bila rezervna guma uporabna. Dolina Ulta pa je zares vredna obiska: prava idilična gorska pokrajina s pašniki, potočki in pisanim gorskim cvetjem. Istoimenski vrh (Nevado Ulta, 5875 m) pa je nadvse zanimiv cilj za osvajalce nekoristnega sveta, ki radi odkrivajo kaj novega: v veliki trikotni steni je doslej splezana le ena smer.

Da tudi konec odprave ni končala preveč mirno je poskrbel zadnji dan. Običajno rutinska vožnja od Huaraza do Lime (okrog 400 km) se je spremenila v napeto bitko s časom: bova ujela avion ali ne. Razlog: popolna zapora Panamericane, edine obmorske tranzitne ceste v smeri sever-jug. Štrajk ribičev nas je z gorečimi barikadami prikoval na cesto v obmorskem mestecu Barranca že v nočnih urah. Nadaljevanje poti je potekalo pod geslom "znajdi se".
Do Lime sva v 180 km poti zamenjala 9 prevoznikov, od avtobusa, kombija in taksija do rikše, tricikla in tudi lastnih nog (z okrog 35 - 40 kg prtljage na hrbtu seveda). Ko sva se na koncu umazana, preznojena in utrujena sesedla v naslanjače letališča v Limi, je bila dobljena še zadnja bitka. Štrajk kontrolorjev na Brniku pa je bil na srečo preložen - enega sva imela povsem zadosti...