:: Peklenska direttissima - prva smer v vzhodni steni

Ko smo novembra leta 1985 odhajali na pot v Patagonijo je le malokdo verjel, da bomo uresničili načrt: prvo smer v vzhodni steni Cerro Torreja. Kljub 'strašni' plezalski ekipi: Franček Knez, Janez Jeglič, Silvo Karo, pa Slavc Svetičič in midva s Petrom Podgornikom. Poleg vodje Staneta Klemenca sta bila z nami še snemalec Matjaž Fistravec in zdravnik Borut Belehar.

Iz Rio Gallegosa smo se preko patagonske pampe 1 pripeljali do vznožja hribov, in par dni kasneje že lahko opazovali sončni vzhod na sanjski gori 2 . Žal pa so bili takšni dnevi redki in morali smo izkoristiti vsak trenutek lepega vremena. Pod steno smo izkopali ledeno votlino 3 - najboljše zatočišče pred viharji, na katere ni bilo treba dolgo čakati. Po vsakem sneženju je bilo nato treba počakati še dan ali dva, da je stena otresla s sebe ledeni oklep 4 ...

S plezanjem smo pričeli v navpičnem žlebu 5 s precej slabim varovanjem v tankem ledu. Po približno 400 metrih smo dosegli previsne plošče v osrednjem delu stene 6 , kjer je za dodatno 'zabavo' poskrbel z vrha padajoči led. To je bil tehnično najtežji del smeri. Sumljivo doneče luske 7 so nas pripeljale v nov sistem poči 8 , ki je vodil proti vrhu. Toda vreme se je ponovno pokvarilo in sledili so dnevi in tedni čakanja v ledeni votlini 9 . Ko se ti zdi, da počasi postajaš jamski človek... Do Božiča smo vseeno preplezali skoraj 800 metrov stene.

Še dva tedna po Novem letu smo poslušali tuljenje viharjev, nato pa se je zjasnilo in krenili smo v zaključni naskok 10 proti vrhu. Zadnje raztežaje smo plezali po Maestrijevi smeri 11 , sledil je še težaven prestop v ledeno gobo... in vrh. El Cumbre ! Za celo plezalsko ekipo 12 - razen nesrečnega Slavca, ki si je pri treningu v bazi poškodoval palec in je moral ostati spodaj...

Škoda bi bilo oditi takoj domov. Posnetki iz dni po vzponu nimajo veliko skupnega s plezanjem, a vsaj enega je treba pokazati: glasba v Buenos Airesu 13 res ni bila kaj posebnega, a nekaj velja tudi umetniški vtis...