:: Led down under

Čas bi že bil, da grem pogledat tja dol Dol? V Novi Zelandiji namreč lahko nabaviš majico z napisom: NEW ZEALAND NO MORE DOWN UNDER, zemljevid sveta pa je zasukan za 180 stopinji. Zakaj bi moral biti sever vedno zgoraj...? Ljudje imajo radi tudi svoje čezmorske sosede Avstralce: "NAVIJAM ZA DVE EKIPI: ALL BLACKS IN KOGARKOLI’ KI IGRA PROTI AVSTRALIJI…". (Za popolne nepoznavalce: All Blacks so njihova rugby ekipa, nacionalni ponos in poleg kivija prva zaščitna znamka Nove Zelandije.) No - zadnje čase jim pridružuje Gospodar prstanov, in preden sem odrinil v hribe, sva se s hčerko Ano Karin sprehodila po Hobittonu 1 in si ogledala Mount Doom.

Nada je tudi imela svoj cilj: ironman triatlon v mestecu Taupo, prva kvalifikacijska tekma za svetovno prvenstvo na Havajih. Šlo ji je odlično
2 pomagala je tudi Ana Karin in na koncu je za uvrstitev na Havaje (z veliko smole) zmanjkalo samo eno mesto. Gledalci pa so seveda navijal 3 za svoje favorite…

Seveda smo šli malo tudi na pacifiško obalo 4 , potem pa je prišel čas za hribe. Gregson in Slejc
5 sta priletela preko Avstralije in še preden sta se naspala, smo se zaprašili pod 600 metrsko steno 3216 m visokega Mt. Hicksa 6 , soseda Mount Cooka, najvišjega vrha Nove Zelandije. Jutro, 4.marca 2004: AKCIJA ! Bliže stene ko prihajamo 7 , bolj grozljiv je pogled navzgor. V takih primerih ne smeš preveč razmišljati, kajti hitro se pričnejo motati po glavi razni pomožni cilji, pa na nebu se pojavi kakšen čuden oblak.

V naslednjih 150 metrih stene 8 so edina počivališča poličke, ki smo jih na stojiščih
9 izkopali v navpični led. Sicer pa veselica na konicah derez 10 . Led v povprečju niti ni bil slab, le z varovanjem smo imeli težave: skala je tam podobna premogu in klini so v glavnem neuporabni, ledni vijaki pa kakor kje: seveda niso prijeli prav tam, kjer bi bili najbolj potrebni… Ključno mesto, prečnico čez gladko plato 11 , pokrito s tankim ledom, splezamo z varovanjem na ledeno svečo, okrog katere napeljemo prusik. Zgoraj 12 se je led izboljšal, čez zoprno prečnico v skali smo se prebili v naslednji ledeni žleb in kakšnih 200 metrov pod vrhom 13 je stena končno postala bolj prijazna.

Nekaj ur kasneje sedimo na robu stene Mount Hicksa in gledamo mirno Tasmansko morje
14 , ki se blešči zadaj za meglenim morjem na dolinami...