Prejmite brezplačne novice in ugodnosti !
Vpiši e-mail.
|
|
vzpon v Jirishanki |
>Pavle Kozjek
|
Vzpon
v Jirishanci se je končal pred ključnimi raztežaji stene zaradi
nemogočih razmer, vseeno pa je žepna odprava doživela nepozabne
trenutke, ki jih je Pavle takoj po vrnitvi v Huaraz zapisal
v e-mail takole:
Huayhuash
je pustil močan vtis
Ne glede na slabe pogoje za plezanje je Huayhuash pustil močan
vtis. Pokrajina nekoliko spominja na Tibet, le da je bolj razgibana.
Prvi dan smo se vzpeli preko
sedla Cacanampunta (4750m), se spustili do jezera Mitucocha,
kjer smo se umikali pred podivjanim bikom, prekoračili sedlo
Carhuac in se mimo prežečih trop divjih psov (ki so bili včasih
pastirski-Aritza je dve leti nazaj občutil njihove zobe na lastni
nogi) spustili do jezera Carhuacocha. Pod najbolj mogočnimi
vrhovi Huayhuasha so nas domačini pogostili s svežimi postrvmi,
ki imajo za razliko od naših rdeče meso, podobno kot losos.
Lovijo jih z mrežami in trnki.
Naslednji dan smo med vzponom proti bazi ugotovili, da so nad
Carhuacocho se 3 manjša jezerca v katerih plavajo ledene plošče
z bližnjih ledenikov. Bazni tabor smo postavili na travnati
ravnici ob jezeru Azulcocha, ki je skoraj direktno pod steno
Jirishance. Gora pa se je prva dva dni skrivala v meglah in
le od časa do časa odkrila del stene, da smo lahko opazovali
slapove novozapadlega pršica, ki so se stekali pod steno.
Noči v šotorih pa so minevale ob
poslušanju štropotanja ledenih zrnc in šelestenja snežink.
Upanje na uspeh je v takšnih razmerah precej upadlo, kljub temu
pa smo 7. julija ob enih ponoči krenili v steno z namenom iti
do konca. Tega smo se tudi držali (čeprav bi mirno obrnili že
po metrskem pršiču pod steno) in ko smo po dveh tretjinah stene
zares obrnili, ni bilo nobenega dvoma: storili smo vse, kar
je bilo v teh razmerah mogoče. Zato v ekipi po vrnitvi ni bilo
tistih mučnih razmišljanj in ugibanj, ki se dostikrat pojavijo
po nedokončanih smereh: "morda pa bi vseeno šlo..." Tukaj nedvomno
ne.
Že zadnji preplezani raztežaj je
bil močno na robu.
Za povratek smo izbrali drugo pot, še bližje goram, po idilični
pokrajini z jezerci in čredami konj in krav, ki se pasejo do
5000 metrov visoko. Človek je zanje zelo nenavadna prikazen.
Vtis je pokvarila le zadnja ura poti, ko smo srečali edini treking
med našim obiskom Huayhuasha: Američani se niso znebili le vse
hrane in opreme (za to poskrbijo osli) ampak so posadili na
konje še sebe - da ne bi noge preveč trpele na dolgi poti po
Huayhuashu...
Lep pozdrav Pavle
. |
|
|
|
|
