Prejmite brezplačne novice in ugodnosti !
Vpiši e-mail.
|
|
To je najtežji tek na svetu |
>Dušan Mravlje
|
25.07.
Death Valley
/ Tretji dan
Po dobro prespani noči se
je Dušan tokrat sam odpravil na trening . Tokrat je sam,
v svoji glavi preverjal tempo svojega teka in svojo pripravljenost.
Samo bog ve kakšne misli so se mu med tekom podile po
glavi. Ob pol devetih sem ga srečal pri recepciji campa,
ko se je ves prepoten vračal v svojo sobo. Čeprav sva
šla tesno eden mimo drugega si nisva privoščila niti pogleda.
Vsak je bil zatopljen v svoje misli, te pa,vsaj za sedaj,
vsi skrbno čuvamo pred drugimi. Z občudovanjem spremljam
njegovo navidezno mirnost, saj si ob tem komaj predstavljam,
kaj mu roji po glavi. Tega si niti ne želim vedeti.
Po jutranjem posvetu sva z Ljubotam odšla na snemanje
v Zabrisky Point in na Artist Palete. Na teh dveh razglednih
točkah bi prišli na svoj račun predvsem geologi, ki bi
imeli kaj videti. Na Zabrisky Pointu vidimo sipine v rjavo,
oker do belih barv. V teh barvah se prelivajo strnjeni
peščenjaki, ki so po plasteh ločeni med seboj in to v
velikosti naše Šmarne gore. Ves vesel sem bil, ker mi
je bilo dano to videti. Še večje presenečenje pa me je
čakalo, tokrat kot designerja, v Artist Palete. Tu bi
imeli zbiralci kamenin kaj videti in najti. Vsi hribi
nad cesto so po plasteh obarvani od nežno rumene, preko
vseh mogočih rjavo oker odtenkov, preko vijoličasto rdečih
barv, pa tja do intenzivno zelenih tonov. Rad bi vedel,
kakšne kamenine sestavljajo te hribe, ki so me navdušile
s svojimi barvitimi umetniškimi kompozicijami. Neponovljivo.
Neponovljiva je tudi proga do Panamint Springsa. Ta del
proge smo si ogledali danes popoldan. Z Ljubotam, ki sem
ga prevažal v mojem Buicku, sva se družno strinjala, da
so taki tekmovalni pogoji možni le tu v Dolini smrti,
ki pošteno zasluži svoje grozljivo ime. Le verjemite mi,
in si ne želite, da bi se prepričali na svoje oči. Iz
enega konca doline do drugega se vidi dvajset ali več
milj dolga, povsem ravna cesta, ki se končuje v neskončni
točki in se vseskozi dokaj močno dviga. Kdor je kdaj koli
pretekel Ižansko cesto, to je cesto čez Barje, ki povezuje
Ig z Ljubljano mora svoje občutke pomnožiti z deset in
si predstavljati vročinsko migetanje pri petdesetih stopinjah
in šele takrat si bo lahko vsaj delno predstavljal ta
predel tekmovalne proge. Na nekaterih delih proge se vidi
tako daleč kot iz Kranja do Ljubljane.
Verjemite mi, to je za mene prava neskončnost neskončnosti.
Da pa bi bilo vse skupaj še močno bolj zabeljeno se ta
cesta dviga kar naprej od 89 m pod morjem na štartu, do
skoraj 2400m nadmorske višine na cilju v Lone Pinu. Tekmovalci
štartajo v treh skupinah in sicer ob šestih, osmih in
desetih.
Še vremensko poročilo za 25. 7. 2000 - Furnace Creek ob
dvanajstih po zahodnje ameriškem času: zunanja temperatura:
120 stopinj Farenheita ali samo 50 stopin, pada. Naša
pa raste! Zračna vlaga 48 %, samo 5 litrov vode na dan
in nekaj pira, ne bomo dehidrirali. Vsi že komaj čakamo
da se dirka že enkrat začne!!!
Kot vedno sem tudi danes bil z vami Bojan Frantar |
|
|
|
|
|
