>Fotogalerija
Sončna sobota, po nekaj dnevih dežja se je poletje ponovno prebudilo, ura je 6:10. Brzina, adijo zajtrk, kamera, foto, stojalo, nekaj tolarjev za popotnico...
6:50; pa kam za vraga vsi v soboto tako zgodaj ? Umakni se že cepec z ceste, mravlje nam bo pobegnil, dogovorjeni smo, start je ob sedmih...
7:20 Škofja loka, adijo jutranja kavica, koliko je lahko Dušan pretekel v teh 20 minutah ? Prav daleč ni prišel, sicer pa midva sva z avtom, on pa peš... :-))
4km, 5km, 6km... 10km. 'Poslušaj partnerica nekaj ni v redu, toliko pa že ni mogel preteči.' OK, greva nazaj... Krog je v drugo razkril skrivnost, voziva se po povsem napačni dolini. Nekaj kasneje sva končno na poti proti Železnikom. Na brzino izračunava najno zamudo ter približno kilometražo, ki jo je po najni oceni v tem času predelal. Verjetno ga bova ulovila malo naprej proti odcepu za Sorico. Ustaviva se pri možakarju, ki jo maha nekam naprej z nahrbtnikom na ramah in daje zdolgočasen videz pešaka. 'Dober dan, ste mogoče kaj videli enega ki je tekel mimo ?'
Odgovor naju zmede, nočeva več tečnarit, greva naprej proti Sorici, kjer ga več ne moreva zgrešiti. Serpentine se zavijajo okoli naju, nič več nama ni jasno. Toliko ni mogel preteči pa pika ! Zgodba se tako nadaljuje še kakšno uro, ko popolnoma iztirjena na sedlu opaziva skupino posebnežev. Eden drži v rokah video kamero, drugi se naslanja na svojega oldtimerja. 'Hej, a slučajno čakate Dušana ?'
'Ja, ja že prihaja', zine tisti z kamero ter se ozira nekam čez rob proti dolini...
No super ! Končno po dveh urah in pol iskanja, ter z že skoraj praznim tankom bencina. Začelo se je zanimivo...
Čez nekaj minut se prikaže naš heroj. Noge ga nesejo okoli ovinkov, in nič ni videti da bi se kaj posebaj vlekel proti sedlu, kljub temu da je klanec kar pošten.
Tik, tak kot švicarska ura. Ne pogleda kaj dosti levo desno, nič ne reče in že je mimo. Vidimo le še njegov hrbet kako se hitro oddaljuje. Nekaj posnetkov nama je vseeno uspelo ujeti. Skočiva v avto in za njim.
Med vožnjo po ovinkih razmišljam, kako je to mogoče da po več kot 30-ih kilometrih ne kaže prav nobenih znakov izčrpanosti. Postanki in iskanje dobrih mest za fotografiranje se vrstijo še naslednjih 20km, vse do odcepa za RUT kjer si je izbral cilj. Zadnjih 5km se cesta vije neprestano navzgor, po 55 kilometrih je pred nami cilj. Rahlo utrujeni od skakanja iz avta ter nazaj z veseljem ob ciljnem traku posežemo po hladnem pivu, ki so ga pripravili Dušanovi prijatelji za dobrodošlico. Čez nekaj minut priteče še naš ultratekač.
Malo zasopel, vendar ne preveč si odpre pivo, čez 10 minut pa že zabava vso našo družbo, ki je spremljala njegov promocijski tek pred pripravami na najtežjo preizkušnjo na svetu - ultramaraton Badwater.
Kdor misli, da je tu že konec zgodbe se je pošteno uštel. Dušan se je po pretečenih 55-ih kilometrih za prijatelje ter pojedini z odojkom, ob katerem smo spili kar nekaj cvička popoldne odpravil še na poroko...